Moji začetki

Ko sem se pred leti sama spopadala z bolečinami, tesnobo, stisko, pomanjkanjem samozavesti in še
marsikatero težavo, za katero sem mislila, da je nerešljiva, niti v sanjah nisem pomislila, da bom še kdaj
počela delo, ki me bo osrečevalo. Še posebej pa si nisem mislila, da bom imela kdaj svoj prostor oz.
salon, v katerem se ne bom sproščala le jaz, ampak tudi osebe, ki bodo prišle k meni.

Ampak ja, v dobrih 4 letih, odkar sem intenzivno pričela z Access Barsi in refleksoterapijo, mi je uspelo
skreirati svoj prostor, kjer se ljudje lahko sproščajo.

In čeprav se morda na prvi pogled zdi, da je to dolga doba, preden sem prišla do tega, v bistvu ni res.

Kajti že leta 2018, ko sem se prvič srečala z Access Barsi, so se mi začele dogajati spremembe. Ne
le, da sem postala veliko bolj sproščena in navdušena nad življenjem, postala sem tudi veliko bolj
pozitivna in optimistična, kar priznam, da prej zaradi mojega življenja, ki sem ga živela zadnjih 35 let,
nisem bila.

Kajti od svojega 13 leta sem večino svojega časa sem bila negativna, brez volje do življenja, utrujena od
dogodkov in travm, ki so se mi zgodili v otroštvu. In vse prevečkrat v mislih, da bi končala svoje življenje.

Ja res je. Velikokrat sem si želela oditi iz tega sveta in se prenehati bojevati. A nikakor nisem prišla do
tistega poguma, da bi to v resnici storila.

Kar je pa še posebej zanimivo, ko sem imela možnost, da se poslovim in to celo 2x v svojem življenju, pa
tega le nisem izbrala oz. moja duša ni izbrala. Duša se je odločila, da ostane tukaj. In sem ostala tukaj,
čeprav takrat nisem vedela zakaj. A danes vem, zakaj sem ostala.

Da s svojimi izkušnjami, dognanji in tehnikami pomagam ljudem, ki čutijo podobno stisko, bolečino in
občutke, kot sem jih jaz velikokrat. In ki jih občasno tudi še.

In to sedaj tudi počnem. Kot sem dejala, intenzivno od leta 2019, ko sem se prvič udeležila 4 dnevnega
seminarja Temelji in tam dojela, da nisem tukaj, da delam le po ustaljenem urniku, v ustaljeni službi, ki
mi bo dala plačo vsakega 15. v mesecu in bom varna.

Ne, odkrila sem, da ni tista prava pot zame.

Pa ne mislim, da je s tem kaj narobe. Ne ravno nasprotno. Prav je za tiste, ki si tega želijo in v tem uživajo. A jaz nisem.

Zato sem si začela ustvarjati svoje poslanstvo in delati to, kar me osrečuje in veseli. In sem kljub mnogim
oviram na poti prišla do tega. Priznam, nisem še čisto na konju, ni se mi še vse uresničilo, kar sem si
nekako zadala. A verjamem, da se mi bo. Pa veste zakaj?

Ker sem se jaz tako odločila in ker sem jaz tista, ki sem izbrala to pot in vse to učenje in preizkušnje.
Niso več drugi tisti, ki bi izbirali namesto mene, ampak sem jaz končno tista oseba, ki izbiram to svojo
pot. Včasih veselo, včasih malce žalostno in osamljeno, a kljub temu motivirano, saj vem, da me čaka
nekaj lepšega. A le, če bom sledila sebi, temu, kar me veseli in osrečuje in temu, kar mi vsakodnevno
nariše nasmeh na lica.

To pa je to delo z ljudmi, pa naj bo to delo kot maserka, terapevtka, izvajalka delavnic ali le kot
poslušalka in mentorica. Vsako od teh del me polni, me razveseljuje, mi daje zagon za nove projekte in
nov smisel življenja. In smisel, ki ga vidim jaz in ki je meni motivacija, je:

»Kolikor daješ, toliko lahko prejmeš. Če ne daješ nič, tudi prejeti ne moreš nič. Če daješ malo, tudi
prejmeš malo. Če daješ več, lahko tudi prejmeš več. »

Zato ne glede na to, kako se na poti sprememb zdi večini, je pomembno le to, da se zavemo, kaj vse
smo v življenju dali skozi, kaj smo prejeli in kaj smo sami dali naprej (pa ne mislim tukaj le na materialne
stvari) in kje smo bili na začetku svoje poti, preden smo se odločili za nove korake in kje smo danes, po
3, 4 ali 10 letih.

Sama vem, da sem bistveno dlje in z veliko več zavedanja kot sem bila leta 2018, ko sem se bolj
intenzivno srečala z alternativnimi metodami, ki jih danes še vedno z veseljem izvajam na sebi in mojih
strankah v mojem prostoru Dotika lahkotnosti tukaj na Grajenščaku.

Za katerega imam željo, da bo čez nekaj let prerasel v nekaj več kot le v salon. V neke vrste center za sproščanje telesa in duha, kjer ne bodo na voljo le masaže in tretmaji, ampak še prostori in urejena okolica, kjer bodo ljudje lahko počivali v tišini in se sproščali v čudovitih energijah narave in vsega, kar je okoli nas.

Da ne bom le jaz tista, ki nekaj prejemam, ampak da bom ljudem lahko dala delček tega, v čemer sama
neizmerno uživam. V sproščanju v čudovitem okolju.

Kaj menite, mi bo uspelo, glede na moje začetke?

Vesela bom vašega komentarja.

Lahkoten pozdrav,
Simona – Dotik lahkotnosti