Spet sem sama

Ja, res je. Spet sem sama.

Pa to ne mislim, da sem se ločila. Ne, nisem se.
Le po dolgem času sem ponovno popolnoma sama, saj je moja druga polovica odšla na delo v Nemčijo, medtem, ko se je ena hči že odselila od doma, druga pa svoje šolske dneve preživlja v dijaškem domu.
Tako, da sem resnično bolj kot ne, sama. No, imam še psičko in našega muca, ki mi delata družbo.

A bolj kot ne, sem v tem trenutku sama.

In čeprav si ženske želimo imeti nekaj dni le zase in biti same, pa moram priznati, da ko resnično do tega pride, tako ali drugače, se v nas sproži nekakšen alarm in se med drugim poruši tudi ravnovesje.

In zakaj ti to sedaj pripovedujem?

Zato, ker kot sem zapisala, si ženske velikokrat zaželimo biti kakšen dan ali dva same. In ja, priznam. Tudi jaz sem si in si še velikokrat to želim. A biti sama na drugačen način.

To pa pomeni, da morda grem za kakšen dan ali dva od doma, ali pa da sem kakšen dan ali dva preprosto sama v hiši, brez družine, da lahko v miru kaj naredim in seveda tudi počivam.

Ko pa pridejo takšne situacije, kot je tale sedaj pri meni, kar pomeni, da smo lahko same več dni v tednu ali celo v mesecu, pa se po navadi sproži sledeče.

Sproži se misel, ki mi reče: OK, sedaj sem sama, sedaj lahko veliko več stvari naredim kot prej.
Naslednja misel: »Pa kaj hitiš, saj imaš čas. Si sama, zato si vzemi čas »
Ok, vzamem si čas. In nato ugotovim, da tisto, kar mi je bila prej prioriteta, nekako mine.
V redu. Kaj pa sedaj ?
No pa še malo brainstormam, naredim si plan in gremo v akcijo.
Pa začnimo pri točki 1, točki 2 , točki,… Itd.
Nakar ugotovim, da mi pa sedaj res ni treba vse narediti v enem dnevu.
Zato nekaj teh stvari preložim na naslednji dan.
In to mi do neke mere še paše.
Pa pride nov dan, grem spet vse od začetka, tako kot sem si zastavila in akcija.
Pride večer, pridem domov iz mojega dela, pozdravim in… nič.
Ni odgovora. Ja seveda Simona, ne more ga bito, ker si sama. Le Miki in Aya te že čakata pri vratih.
Ok, gremo še nekaj naredit, potem pa se malo spočit na kavč in še kaj prebrati.

In čeprav rada berem in sem rada sama, mi sedaj nekaj manjka.
Ja seveda, manjka mi bližina in toplina ljudi. Ljudi, ki so bili še do pred nedavnega okoli mene, sedaj jih pa ni.
In to zna človeka velikokrat zmesti in bržkone vreči tudi v žalost, slabo voljo in nekatere celo v depresijo.
Kajti, če smo ljudje predolgo sami in nimamo nikogar, s katerim bi se lahko kaj pogovorili, mu zaupali ali ga le začutili v svoji bližini, pade nivo estrogena, kar privede tudi do padca hormona serotonina, hormona “sreče”, in kaj hitro lahko pademo v občutke žalosti ter razdražljivosti.

In to je za veliko ljudi lahko kar precej stresno.

In kot sama pri svojem delu opažam, se to v zadnjih dveh letih veliko bolj odraža tudi pri drugih ljudeh. Saj priznajmo si, smo veliko bolj sami, kot smo bili pred leti.

In s tem, kot sem dejala, ni nič narobe. Celo prija vsake toliko časa.

A le do te faze, ko se naše telo ne zakrči in pade v nekakšen »šok«, iz katerega potem ne najde poti, saj je bolj kot ne brez volje in brez energije.

In kar priznam, se je v prvem trenutku, ko sem prvič ostala sama, zgodilo tudi meni.

A na srečo imam sedaj veliko pripomočkov in tehnik, s katerimi si lahko pomagam in tako uravnovešam svoje hormone, kot tudi svoje občutke.

In pomembno vlogo pri tem ima pri meni tudi refleksna masaža stopal, katero si zelo rada sama naredim na sebi zjutraj ali zvečer. Včasih pa kar obakrat (zjutraj in zvečer).

Saj se z njo res sprostim, se razbremenim in obenem si v telo spravim občutek sreče in lahkotnosti, ki me nato popelje v nov dan ali v lahkoten spanec.

Zato bi tokrat s teboj rada delila sledeče:

Ne glede, kako močno si velikokrat želimo biti sami/e in brez vseh drugih ljudi okoli sebe, je zelo pomembno tudi, da če smo sami, da smo tudi srečni. To pa pomeni srečni na vseh nivojih.
Ne samo, da se dobro počutimo, ker smo sami in ne rabimo za nikomer pospravljati itd.
Ampak, da se dobro počutimo tudi mentalno in da smo obenem še vedno pri volji, da naredimo vse, kar smo si na začetku zadali. Brez izgovorov.

In sama sedaj najbolj opažam to, da ne glede na to kaj počnem, kaj naredim v teh dneh, mi je na koncu dneva najbolj pomembno, da zaspim z nasmehom na licu in si rečem:
»Simona, še en čudovit dan je za tabo«, ter se nasmejana in sproščena uležem v posteljo ter zaspim.

In to dragi/a moj/a, je ključnega pomena, ko smo sami.

Da ne pademo v žalost, depresijo ali še v kakšno hujše stanje, ter da se vprašamo:
Ok, kaj mi je sedaj tukaj še na voljo, pa tega nisem poskusil/a?

In poskusi.

Poskusi si zmasirati stopala, poskusi se sprostiti v topli kopeli, poskusi se sprostiti ob toplem čaju ali pa si dovoli oditi na kakšno masažo ali sprostitev in si dovoli biti resnično sproščen/a.
Kajti to je največje darilo, ki ti bo v pomoč pri tem, da bo tvoje življenje s popolno lahkoto teklo naprej.

Tudi, ko si sam/a.

To, da si sproščen/a in polna dobrih misli vsak dan, ter da ne čutiš strahu v sebi.

Kajti strah nas omejuje, nas hromi in nam preprečuje ustvarjati naprej.
Saj veš, da v resnici nisi sam/a, še veliko stvari je okoli tebe, ki so ti na voljo.
Le začutiti, zaznati in izbrati si jih moraš. In vsak tvoj dan bo polnejši in lahkotnejši.

V kolikor pa potrebuješ kakšno pomoč pri tem, da spraviš ta tvoj strah ali tvojo samoto ven iz sebe, pa veš kje me najdeš. Na info@dotiklahkotnosti.si, kjer sem ti na voljo z raznimi tehnikami in pripomočki, ki so tudi meni v teh dneh, ko sem sama, v veliko pomoč.

In zakaj ne bi bili tudi tebi.

Lahkoten pozdrav,

Simona – Dotik lahkotnosti