Odlašanje ni tat časa, ampak smrt talenta

Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem naredila zadnji blog zapis. Pa čeprav me pisanje umirja in zelo rada spravljam svoje misli in besede v pisano obliko, je v zadnjih mesecih bilo toliko dogajanja in sprememb, da sploh nisem dojela, kako je čas že minil.

Smo že namreč tik pred koncem meseca aprila in le še par dni nas loči do prvega dne meseca mladosti.

Sva pa skupaj z mojim možem pred dobrimi 4-mi meseci sprejela pomembno odločitev in izbiro, ki je velika sprememba za vse nas. Tako zame, kot za mojega moža in tudi za najini hčerki.

To pa je, da se preselimo iz hiše, ki je za večino ljudi hišica kot iz sanj. 

Nova, urejena, z vso komoditeto, urejeno okolico, lepim vrtom in v predmestju Ptuja.

Ter si svoj nov dom uredimo še malce dlje iz Ptuja v hiši, ki je bistveno starejša od te trenutne v kateri smo živeli zadnjih 6 let. Za povrhu vsega pa je zraven še ena 100 let stara hiša, veliko ozemlje, kar pomeni tudi veliko dodatnega dela in vlaganja. 

A zagotovo te zanima, zakaj sem oz. sva z možem to izbrala?

Kot prvo, sva za celotno hišo oz. obe hiši plačala res ugodno ceno.

Je točno tisto, kar sva si oba želela. To pa je hiša oz. dom v osrčju narave in še na hribu s čudovitim pogledom vse naokoli.

Prav tako pa se nahaja na lokaciji, kjer je mir, ni prometa in vse je tako spokojno.  

Seveda pa ima ta hiša kot tudi posestvo še veliko skritih potencialov, ki so nam vsem lahko še v velik doprinos. 

In čeprav je trenutno zame, kot seveda za mojo družino malce bolj stresno, ko urejamo ta naš novi dom in se še nekako prilagajmo v tem okolju, pa je jutranje vstajanje nekaj najlepšega, kar sem v zadnjih letih doživela. To pa je, da se zbudiš s pogledom na sosednje hribe. Obenem pa se nadihaš še svežega pristnega zraka narave in poslušaš ptičje petje. Ter zvečer občuduješ čudovit sončen zahod.

A vsega tega ne bi sedaj doživljala, če se v zadnjih dveh letih, ko sem se sprehajala po naših okoliških hribih po Krčevini pri Ptuju, ne bi spraševala sledeče:

»Vesolje, ali lahko dobim še več tega prosim?« 

In

»Kakšna, energija, prostor in zavest, sva lahko moje telo in jaz, da se prikaže nekaj takšnega zame in za mojo družino?«

V kolikor še ne veš, to so vprašanja, s katerimi nas učijo v Access Consciousnessu, da se začnemo zavedati sebe, svojih izbir in okolice v kateri živimo..

Kajti, ko smo nenehno v vprašanju (to pomeni vsak dan in to večkrat na dan), se nam naše želje in izbire prikažejo. Sicer ne točno na takšen način, kot si mi predstavljamo, a se. 

Ter, da smo brez projekcij in pričakovanj, kako bi se to moralo prikazati ali zgoditi. Da sledimo zavedanju in svoji izbiri, po kateri smo povpraševali. In smo v dopuščanju, da je vse prav in nič ni napačno. Ampak je le naša izbira.

Kot je sedaj moje trenutno življenje, ki sem si ga postavila popolnoma na novo. A z zavedanjem, da je tako meni, kot moji družini, na voljo še veliko več obilja. Če le začutimo energijo tega kar trenutno imamo in kar nam ta svet, v našem primeru, ta naš dom in naše posestvo ponujata.

Zato hvala Vesolju, da mi je dal tole priložnost in zavedanje, da je moč v meni in ne v drugih.

Res je vredno narediti spremembe in stopiti ven iz svoje cone udobja. Ter prisluhniti svojemu srcu in slediti tistemu, kar si želiš in kar te bo osvobodilo iz primeža ujetosti.

Konec tega zapisa, pa zaključujem z mislijo Pam Brown, ki verjamem, da bo marsikomu tudi v doprinos:

»Odlašanje ni tat časa, ampak smrt talenta.«

Lahkoten pozdrav,

Simona – Dotik lahkotnosti

Ne zamudi nobenega mojega zapisa več!

Prijavi se na novice

Deli koristne vsebine na Facebooku

Sorodni prispevki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.