Življenje brez obsodb

Dragi moji, tole svojo izkušnjo pa preprosto moram deliti z vami. Pa ne zato, ker bi se s tem želela izpostavljati.

Ne, preprosto zato, ker sem v tem zadnjem tednu odkrila, kaj pomeni biti resnično brez obsodb in biti lahkoten.

Ugotovila, pa sem tole s povabilom na morje, ki sem ga prejela od svoje prijateljice Tatjane. In sicer povabila me je k sebi v kamp, kjer že dobrih 15 let letuje s svojo družino. In se ima resnično lepo.

In čeprav sem bila najprej malce skeptična ali bi šla ali ne, sem se odločila, da povabilo sprejmem.

Pa ne zato, ker ji nisem želela biti v napoto ali ker ne bi imela rada kampiranja. Ne, to je meni super. Saj si tam resnično lahko bolj sproščen in se počutiš kot doma. In to mi je všeč.

A moja blokada je bila bolj zaradi tega, ker to ni navaden kamp, ampak je FKK kamp (nudistični kamp). Kar pomeni, da se v tem kampu kopajo in sončijo ljudje brez kopalk.

In tako jaz, kot velika večina ljudi ima v zvezi s tem kar veliko predsodkov, obsodb in nenazadnje tudi sramu. In tudi v meni je to, še posebej zaradi zlorab, ki sem jih kot otrok doživela.

A veste kaj? Sem se opogumila in sprejela povabilo ter se v prejšnjem tednu odpravila tja za 3 dni na morje. In za to izkušnjo sem res neizmerno hvaležna.

Pa ne samo zato, ker sem se sedaj v teh vročih dneh lahko tri dni kopala v prečudovitem kotičku na morju.

Ampak zato, ker sem odkrila, da smo ljudje, ki imamo predsodke glede FKK kampa in tega ali se spodobi kopati v javnosti gol ali ne, veliko bolj omejenih misli, čustev  in življenja nasploh, kot ti ljudje. Slednji  se namreč prosto in svobodno kopajo, sončijo, sprehajajo, vozijo s kolesi in pogovarjajo, ter se obenem ne sramujejo svojih teles, ampak so jih preprosto sprejeli takšne, kot so.

In veste kakšna svoboda je to. Največja.

Kajti največja ječa, ki jo človek po mojem mnenju lahko ima je, ko je ujet v svojem telesu. Ko se zaradi telesa oblači le v črna oblačila, da bi izgledal/a čimbolj suh/a. Ko si na sebe da 3x preveliko številko obleke, da se ne bi videlo kako suh/a je. In ko se obremenjuje zaradi svojih let, ali zaradi svojih nog, zadnjice, prsi, trebuha in še marsičesa. Ko se prepusto sam ne more pogledati v  ogledalu. Še posebej, ko je nag. Kaj šele da bi ga gledali drugi.

A tega v tem kampu preprosto ni.

Tukaj je le spoštovanje drug do drugega, oči so med pogovorom uperjene zgolj v oči sogovornika. Kar pomeni, da ni ocenjevanja kakšne kopalke, obleko ali postavo imaš. Oseba te gleda le v oči.

In moram vam priznati, to me je naravnost fasciniralo. Kajti tudi sama tega nisem navajena. Obenem pa tudi sama včasih sama ocenjujem ljudi. Priznam, nisem imuna na to. A se zadnja leta resnično trudim, da je tega zmeraj manj. In tale izkušnja mi je resnično v pomoč.

Obenem pa sem ob tej izkušnji spoznala tudi, kaj pomeni biti lahkoten in se ponovno počutiti kot takrat, ko smo prijokali na svet. Ne glede na kile, postavo ali starost.

Počutiš se OSVOBOJEN. To pa je res fantastičen občutek.

Priznam pa tudi, da tokrat sama še nisem imela poguma, da bi tudi sama hodila, se kopala vpričo drugih brez spodnjega dela kopalk. Ne, to je bilo še na meni, ko sem bila z drugimi.

Medtem pa, ko sem si zjutraj privoščila jutranje kopanje in bila sama na plaži, pa je moje telo z veseljem sprejelo vso obilje morja, brez kopalk na sebi. In občutek je fantastičen.

Kot je tudi fantastično sedeti in hoditi brez modrca v tej vročini. Punce in ženske, ve že veste o čem govorim.

Da pa ne pozabim, ta kamp me ni fasciniral le zaradi tega. Ampak tudi zato, ker sem v tem kampu prejela več prijaznih in spoštljivih pozdravov in pogovorov kot marsikje drugje v teh zadnjih letih. Da o miru in tišini zjutraj in zvečer sploh ne govorim.

In če zaključim z besedami:

Tole je pa nekaj, kar bi se moje telo in moja duša z veseljem navadila. Tako, da od sedaj naprej, ne vem če moji dopusti z možem v prihodnje ne bodo prav tako v takšnem kampu. Kajti tudi mož se rad doma sprehaja brez obleke. Seveda, ko sva sama.:)

Meni pa je ta izkušnja obenem še pomagala izbrisati tisti spomin iz otroštva, da sem slaba in napačna, ker sem naga pred drugimi ljudmi. Ki sem ga prejela kot majhna deklica, ko sem se morala na ukaz določene osebe sleči in stati naga pred moškim, ki sem ga takrat zelo spoštovala. In mi je s tem ukazom zlomil tisto majhno deklico in dostojanstvo, ki sem ga takrat imela v sebi.

Sedaj mi je bilo povrnjeno. Lepa in krasna sem takšna kot sem. Kot so krasni vsi ljudje na tem planetu. Saj na koncu smo vsi enaki. Le eni so mlajši, drugi starejši, eni suhi, drugi malce bolj okrogli. V bistvu pa smo vsi enaki. Tako kot smo bili takrat, ko smo se rodili.

Čudovito bitje, ki je na ta svet prišlo brez obleke in bo tudi iz tega sveta odšlo brez obleke in kopalk.😊

No pa da vidim. Ali me boste sodili zaradi teh besed, ali boste preprosto začutili isto kot jaz.

Vesela bom vašega komentarja o tem.

Lahkoten pozdrav,

Simona – Dotik lahkotnosti