Komu ali čemu se upirate?

Dragi moji. Spet vam bom napisala nekaj, kar bo v vas vzbudilo mešane občutke.

Zagotovo me bo kdo obsojal, se upiral in se ne strinjal, s tem kar vam sporočam v tem prispevku.

A tisti, ki poznate Access Consciousness, tako že znate uporabljati orodje “Zanimiv pogled.”

Tisti, ki pa to ne poznate pa si ob tem, ko boste to brali (če boste brali), lahko na koncu ali pa kar že vmes ponavljate :

“Zanimiv pogled, da ima takšen pogled” ali “Zanimiv pogled, da imam jaz takšen pogled.”

In boste videli, mogoče boste začeli zaznavati te besede drugače, kot bi jih sicer, če tega orodja ne bi uporabili.

Kajti, ko si začnemo ponavljati ta stavek, se nam nekako spustijo vse sodbe, obsojanja in tudi morebitna prepričanja, ki jih imamo lahko do določene zadeve ali osebe.

Nikakor pa ne smemo zanemariti dejstva, da ima tudi vsak posameznik pravico do svoje izbire, kot tudi do svojega mnenja, brez da ga za to obsojamo. Vsak ima pravico do svoje izbire.

In iz tega se tukaj nadaljuje moj prispevek.

V teh dnevih, ki jih doživljamo sedaj smo ponovno priča nenehnim nesoglasjem, kritikam in obsojanj glede tega, kaj je kdo kaj naredil prav in kaj narobe, kaj je vlada naredila prav in kaj narobe ter  kaj vlada počne in  kaj ni storila v redu, itd.

Prav tako smo priča tudi raznim demonstracijam, še posebej sedaj proti vladi.

Tudi jaz sem prejela povabila od več oseb, da se pridružim temu. A se nisem. In da ne bo pomote. Ne navijam za nobeno stranko, sem kot bi rekli politično neopredeljena.

In tudi ne bom dejala, da mi je všeč kar vidimo, slišimo in doživljamo ta trenutek. Ne, marsikaj mi ni všeč. A vse to kar ne deluje tako zame in tudi za druge, kar je v preteklosti v meni zbudilo obsojanja in nesoglasja, sedaj raje predelam z vprašanji, ki si jih dnevno postavljam. To pa so:

  • Kaj je  narobe v zvezi z vsem tem kar vidim in slišim, pa se tega ne zavedam?
  • Kaj lahko jaz danes naredim, da to spremenim?
  • Kaj je tukaj moja resnica?

In obenem si dovolim imeti le zanimiv pogled glede tega, kar čutim, vidim in slišim. In naboj jeze, obsodb in krivde se takoj razprši.

Res je, v  preteklih dveh mesecih smo se soočili z eno najtežjih preizkušenj, kar jih mi, ki smo sedaj srednjih let  in ostali, ki so mlajši, poznamo.

Bili smo se primorani ustaviti, prenehati delat, se družiti s svojimi bližnjimi in prijatelji in biti v karanteni.

Situacija še zdaleč ni bila in še ni rožnata. Za marsikoga izmed vas, tudi zame ne. Sama sem v teh dveh mesecih, tako kot veliko ljudi ostala brez dela in tudi brez dohodka. 

A za to ne sodim drugih, ne vlade, ne sistema, ne kogarkoli drugega.

Ampak se raje ozrem okoli sebe in pogledam kaj vse še imam, da še vedno imam streho nad glavo in topel dom, zdravje ki mi služi da lahko delam, da imam dovolj hrane, ter mojo družino in ljudi ki me imajo radi. Za vse to in še veliko več, kar imam jaz in vsi mi, sem resnično hvaležna.

Še posebej pa, da nimamo vojne, kot so jo doživljali naši starši in stari starši.

Da ne doživljamo vojne v kateri manjka hrana, voda in zdravila,  da ženske ne ostajamo same doma z otroci, medtem, ko se naši moški morajo boriti v vojni.

A si zamišljate to? To zgodbo sem sama žal velikokrat slišala od moje mame in verjemite, še zdaleč ni prijetna. In posledice vojne, ki jih je moja mama doživela kot otrok, so ostale v njej prisotne vse življenje. Čeprav si tega ni priznala. In zagotovo bi se s tem strinjal marsikdo, ki je preživel tako drugo svetovno vojno, kot tudi prvo svetovno vojno.

In to je tisto, za kar smo lahko hvaležni, da nas ni ponovno doletelo.

Kajti če samo pomislite. Kdaj ste sploh nazadnje začutili resnično hvaležnost?

Kdaj ste se resnično vprašali: Kaj mi sploh manjka?

Je moje pomanjkanje sedaj samo denar in služba, ki smo jih izgubili?

Ali je pomanjkanje tudi topel dom, hrana, voda, moja družina in zdravje, ki ga imam?

Saj če ste odkriti, se ljudje nenehno  pritožujejo za marsikaj v življenju, čez ljudi, organizacije, kot seveda vlado in  politiko. A se velika večina ne zaveda, da za spremembe, ki se bi morale zgoditi, niso krivi le drugi, ampak tudi oni sami.

Vsak sam, kot posameznik je prispevek k temu, da se lahko stanje v katerem živi spremeni.

Že s tem, da se vsak kot posameznik začne obnašati bolj spoštljivo, bolj prijazno in tudi bolj odgovorno.  In to mislim na vseh področjih. Tako do ljudi, živali, narave in seveda vsega premoženja, ki mu je na razpolago. Pa naj bo njegovo ali od države. Ne samo z bojkotom, neprimernimi besedami in žaljivkami. Ampak tudi s tem, da mogoče tudi sam kaj drugače naredi ali se vpraša kako bi pa lahko on to spremenil. In če zazna odgovor, naj začne resnično delovat tako, ne samo govorit.

A iz izkušenj lahko rečem, da poznam veliko oseb, ki sami zato da bi postali boljši, ne naredijo nič.  Medtem pa druge zelo radi spreminjajo, nagovarjajo in jih celo žalijo, če niso enakega mišljenja kot oni. Svojih slabih navad in vrednot pa žal ne vidijo. In takšna oseba žal ne more  sebi pripeljati boljšega življenja, kot tudi ne vsem ostalim. Prav tako pa ne državi in ne okolju v katerem živi.

Zato se na tem mestu resnično vprašajte:

  • Komu ali čemu se upiram?

Sebi, ker nekaterih stvari nočete ali se jih bojite spremenit, ozavestiti in se morebiti še kaj naučiti?

Ali komu drugemu (osebi, podjetju, državi), ker vam ne omogoča, da bi lahko živeli tako kot ste prej, brez da bi pri sebi kaj spremenili?

Saj dokler  nekaj ne spremenite pri sebi, ne morete pričakovati, da bodo drugi začeli spreminjati za vas. In kot poznate rek:

»Najprej pometi pod svojim predpražnikom in šele nato sodi druge.«

In to naj velja za vse kar se nanaša v vašem življenju. Na ljudi okoli vas, na politiko, na odnose, na denar, …..

Saj za vsako stvar morate najprej ozavestit in spoznat pri sebi, kje in kako daleč se sploh nahajate in kaj lahko še spremenite, da to situacijo izboljšate.

Tako pa potem lahko skupaj naredite svet, kot tudi vaše življenje veliko bolj lepše, lahkotno, radostno in veličastnejše.

Ko se nehate upirat in se začnete zavedat, da smo vsi eno. Vsi smo enost.

Da ne živimo samo v pomanjkanju, besu in tekmovalnosti. Saj to ne vodi nikamor. To razdvaja. To daje moč oblastem ter vsem ostalim ljudem, ki se jim upirate.

In kot je podobno dejala mati Tereza, sporočam tudi jaz:  

Ne bom se pridružila demonstracijam proti nekomu ali sesutju nekoga, saj s tem samo še podpiram jezo in bes, ter dajem moč tistemu, ki mu je to namenjeno.

Bom pa  z veseljem sodelovala pri medsebojni pomoči ljudem, delala za dobro ljudi in podpirala domače proizvajalce in podjetnike, ter  bila del tega da bo naša država, kot tudi celoten planet ostal kar se da dolgo čist in preskrbljen s pitno vodo. Ter da bomo spet vsi nekako nazaj bili povezani, začutili mir, hvaležnost in ljubezen. 

Zato se tokrat zares vprašajte: Komu ali čemu se upirate? In ne iščite odgovorov. Ampak si samo dodajte zanimiv pogled. In se prepustite.

Pa da vidimo, koliko me sodite. 🙂

Čaroben pozdrav,

Simona-Dotik lahkotnosti

Vam je prispevek všeč?

Delite ga z ostalimi...

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on pinterest