Čas je za vas!

Dragi moji,

Ponovno je bilo eno tistih juter, ko sem se zbudila in bila srečna ter hvaležna, da sem v teh zadnjih letih prišla tako daleč do sem, kjer sem sedaj.

Kje pa si, se sprašujete?  No, da vam malce opišem.

Ko smo se pred štirimi leti preselili v to hišo, kjer živimo sedaj,  sem bila jaz kljub temu, da smo se selili v novo hišo in čudovito mirno okolje, zelo nesrečna in žalostna.

Bila sem pod pritiskom zaradi službe, ki sem jo opravljala, nisem se znala umiriti in prav tako nisem prebolela vseh izgub svojih bližnjih, ki sem jih doživela v zadnjih letih. In vse to se je posledično odražalo tudi na mojem telesu, saj sem si tako nakopala dodatne bolezni.

Bila sem tako napeta, da so me vsi zvoki, ki sem jih slišala tako zunaj, kot znotraj  spravljali ob živce. In eden takšnih zvokov je bilo med drugim pretakanje vode po žlebovih, kadar je padal dež.

Joj, kako me je to nerviralo.

Vem, marsikomu se to ne zdi nič motečega, a ko smo ljudje pod pritiskom, stresom in razdražljivi, nas moti popolnoma vsak zvok, pa naj bo še kako naraven.

In ker so žlebovi napeljani točno ob najini spalnici, kjer z možem spiva,  me je to pretakanje vode po žlebovih v tistem času res spravljalo ob živce.” Spomnim se, da sem rekla možu, da če bo to vedno tako ropotalo, jaz ne bom mogla tako živeti v tej hiši. Saj ne morem niti spati.

A razlog za to je bil drugje. Ni bil v tem, da je bilo vse to preveč  glasno. Bilo je zato, ker sem bila jaz psihično in fizično zlomljena in nisem več imela energije. Nisem se bila sposobna umiriti, nisem prenesla ničesar. Ne zvokov, ne tišine, ne ljudi, želela sem si le, da bi lahko pobegnila ali se ugreznila v zemljo. Vse me je motilo. Ker sem bila izžeta in utrujena od vsega, kar se mi je dogajalo takrat in v zadnjih desetih letih.

In zagotovo se tudi med vami najde kdo, ki doživlja takšne ali podobne občutke. Pa vendar to ni nič nenavadnega. Nasprotno, danes je to celo običajno. Običajno je, da smo ljudje utrujeni, imamo prenapete urnike, si preveč naložimo, si ne vzamemo časa zase in se nenehno borimo iz dneva v dan, kako bomo preživeli. Pa je vse to res potrebno?

Sama sem ugotovila da ne. Zakaj?

Ker če si želimo bolj kakovostno živeti, biti bolj umirjeni in srečni, se moramo sami tudi veliko več zavedati. Zavedati se moramo, kaj res počnemo, zakaj to počnemo, kaj nam to na dolgi rok prinaša in česa se pri tem najbolj oklepamo.

Zavedati se moramo pričeti, ali to počnemo zaradi sebe, zaradi družine ali zaradi denarja in drugih. Statistika je pokazala, da v večini primerov, ljudje počnemo to kar počnemo zaradi denarja, družine in drugih, ki nam govorijo kaj je prav. Šele na koncu izberemo sebe.  In to je tisto, kar nas uničuje. Ker ne izbiramo zase.

Ne izbiramo zato, ker bi res to radi počeli, ampak ker potrebujemo denar, moramo izšolati otroke, plačati stroške in seveda poskrbeti da bomo imeli na koncu še pokojnino.

A vse to seveda tudi lahko imamo, če si sedaj, ko smo še vedno pri močeh in je naše telo še sposobno prejemati nove informacije in jih transformirati v nekaj trajnega, dovolimo to tudi sprejeti. Si dovolimo prejeti novo energijo.

In sama sem si to tudi dovolila. Dovolila sem si, ko sem si rekla:

»Simona, to življenje je potrebno spremeniti. Tako več ne moreš živeti. Ali živiš ali  umreš. Sama boš mogla sedaj nekaj spremeniti.«

In sem začela. Začela sem res drastično, tako, da sem celo prenehala opravljati delo, ki sem ga opravljala več kot 20 let in za katerega sem se prvotno tudi izučila, a me je na koncu ubijalo.

Posvetila sem se zdravljenju sebe, svojega telesa, uma in vseh bolezni, ki so se nabrale v meni. Prav tako pa sem se posvetila iskanju nečesa novega, kar mi bo pomagalo živeti v naslednjih letih. In to sem našla.

Pripeljalo me je do tehnike Access Bars, ki mi je kot prva najbolj pomagala, da sem umirila svoj um, svoje misli in sprostila svoje celotne telo. Saj se je skozi mene, skozi vsako seanso pretakal nov val energije. Čiste, polne in vitalne energije.

In ta energija me je posledično peljala še do veliko več novega, kar sem dejansko že imela v sebi, a nisem znala uporabiti. Oziroma nisem si upala uporabiti.

A s tem, ko sem se z Access Barsi ponovno revitalizirala in se napolnila, sem sebi, svojemu bitju kot telesu dovolila, da začnem odklepati stvari in talente, ki sem jih tako imela že v sebi od otroštva in mladosti.

In zaradi vsega tega sedaj počnem veliko več, kot sem si prej predstavljala. Saj vem, da je vse mogoče, le izbrati in dovoliti si moramo. Vzeti si moramo čas zase. Zato je sedaj, ko se zjutraj zbudim, slika popolnoma drugačna.

Ko dež pada in se voda pretaka po žlebovih, je zame to sedaj dejansko sprostitev in pomiritev. Ob zvokih, ki nastajajo ko pada dež in se voda pretaka po žlebovih, sedaj na nek način meditiram in se sproščam. Ta zvok me sedaj sprošča ter me napolni z novo energijo.

In ob tem se zavem, kako sem sedaj res lahko srečna. Srečna, da lahko poslušam te zvoke in ob njih celo uživam. Kajti končno imam mir v sebi. Nisem več napeta, nisem več pod pritiskom in začela sem živeti. Delam to kar me veseli, ob čemer se dobro in koristno počutim in se ne oziram več v preteklost.

Seveda pa sem vesela in hvaležna, da ponovno lahko v miru spim in me ne motijo zvoki okolice. Moj um je umirjen, ko zaprem oči. In to najbolj šteje. Šteje pri vsem, kar imamo. Pri naših odnosih, pri našem poslu, pri našem počutju, pri naših otrocih, …

Skratka, če smo umirjeni, sproščeni, spočiti in naspani, veliko lažje delamo in ustvarjamo to kar si želimo. Zato, dragi moji, recite si sedaj: »Zdaj je čas zame«.

In si ga vzemite ter se razbremenite in napolnite z  novo energijo, ki vam bo pomagala bistveno bolje in hitreje ustvarjati vse to, po čemer hrepenite. Verjemite, izplača se vam.

Pa naj bo to meditacija, sproščanje z refleksoterapijo ali Access Barsi, joga ali pridobitev kakšne nove veščine. Vse vam je lahko v pomoč.

Le vzemite si čas.

Čaroben pozdrav,

Simona-Dotik lahkotnosti